Kjer človek v poslušnosti izstopi iz svojega in se svojega odreče, prav tu mora nujno vstopiti Bog; za tistega namreč, ki zase ničesar noče, mora Bog hoteti enako kot zase samega. Če /.../ nočem zase ničesar, mora zame hoteti Bog sam. Če mi torej kaj odreče, to hkrati odreče tudi samemu sebi. Tako velja prav v vsem: kjer nočem ničesar zase, tam hoče zame Bog. Zdaj pa bodite zelo pozorni! Kaj hoče (Bog) zame, če sam zase ničesar nočem? Kjer sem zapustil sebe, mora On namesto mene nujno hoteti vse to, kar hoče zase, nič več in nič manj in sicer na enak način, kot to hoče zase. Ko ne bi bilo tako – (prisegam) pri Resnici, ki je Bog sam – bi Bog ne bil pravičen in sploh ne bi bil Bog, kar pa je njegova naravna bit.
V pravi poslušnosti ne sme biti prav nobenega “Hočem tako ali tako” ali hočem “to ali ono”, ampak le čisto izstopanje iz svojega. Zato v najboljši molitvi, ki je je človek zmožen, ne bi smelo biti nikakršnega: “Podari mi tako krepost ali (nakloni mi) tale način (življenja),” niti prošnje: “Da, Gospod, podari mi samega sebe in večno življenje,” ampak le:
“Gospod, ne naklanjaj mi ničesar razen tega, kar ti hočeš, in stori, Gospod, karkoli in kakorkoli je tebi prav, na kakršen koli način.” Taka molitev prekaša ono prvo toliko, kolikor (je) nebo visoko nad zemljo, in če tako molimo, molimo dobro: če v pravi pokorščini izstopimo (iz sebe) v Boga.
Mojster Eckhart, nemški teolog, filozof in mistik (1260 - 1328)