Prvič sem obiskal Poonjajija junija 1990. Takrat je živel pri sinovi družini, v mestu Lucknow v Indiji. Ko sva z ženo prispela po naporni štirinajsturni vožnji z vlakom iz Nainitala v predgorju Himalaje, sva se znašla v vročini devetin-štiridesetih stopinj. Najprej sva telefonirala Poonjajiju in povedal nama je, kako prideva do njegove hiše. Ni se nama sanjalo, da bo to, kar se bo zgodilo ob petih popoldne, tako spremenilo najino življenje, da nikoli ne bova mogla biti dovolj hvaležna.
Tisti dan ni bilo drugih obiskovalcev. Sprejel naju je v dnevni sobi, kot da sva družinska člana. Ponudil nama je piškote in čaj. Nikoli v življenju nisem doživel takšne ljubezni na prvi pogled! Ni besed, ki bi ustrezno opisale lepoto v tistih očeh. Čez eno uro sva šla z njim na sprehod po ulicah. Kar je prej delovalo kot hrupno, vrveče mesto, je postalo paradiž, ko sva hodila ob njem. Zadnje, česar se spominjam tistega večera, je hoja proti najinemu hotelu. Tedaj sva doživljala radost, kakršne prej nisva poznala.
Pri Poonjajiju sta se me najgloblje dotaknili njegova ljubezen in ponižnost. Ko je moja žena čez nekaj dni zbolela, je osebno telefoniral zdravniku in ga vprašal za nasvet. Vsak dan se je napotil na tržnico, kjer je kupil svež jogurt in zdravila. Odpravil me je nazaj v hotel z natančnimi navodili, kako naj skrbim za ženo. Nato je še poklical voznika rikše, plačal vožnjo in mu podrobno razložil, kam naj me odpelje. Njegova ljubezen se je dotaknila vsega na njegovi poti!
Tisti teden je bral poglavje iz Abhishiktanandove knjige, ki opisuje srečanje tega krščanskega meniha z njim, leta 1953. Ko je Abhishiktananda vprašal Poonjajija, zakaj ga ni razsvetlil, mu je Poonjaji odgovoril, da ni »ločenega posameznika«, ki bi ga bilo treba razsvetliti. Samo um si ustvari predstavo o individualnosti in potem o vezanosti ter razsvetljenju. Tudi v času najinega obiska je govoril isto. V šestdesetih letih se ni nič spremenilo.
Kakšen zaklad čaka bralca v poglavjih te knjige! Učiteljeve besede so jasne, polne ljubezni in lepote. Ni lepšega prizora od pogleda, ki ga naš ljubljeni Papa nameni človeku, željnemu samospoznanja. Največje možno darilo je, da takšen mojster hodi po zemlji v času našega življenja.
Predgovor k 2. zvezku knjige ZBUDI SE IN ZARJOVI (KLIK: več o knjigi)